2 responses, Oct 15, 2006
dobro, da je nedelja, imam vsaj čas delat
Sanje so učitelji, ki pokažejo, po kateri poti naj gremo – v krajih, kjer rastejo trdna drevesa z globokimi koreninami. Se zdi, da so pobegnila kdo ve kam, njihovi plodovi, vrednote, pa so zmlete v kompost za širno travnato ravan, na kateri poganjajo vsak dan nove cvetlice in je pogled na to planjavo kdaj tudi prijeten očem in to je tudi vse. Kakšno staro drevo, ki je še ostalo, pa preraščajo epifitne vzpenjavke. V lagodnosti narave malokdo gre svojo pot, ker to pomeni kreniti iz varnega zavetja, čeprav je tudi to zavetje le iluzija.
brezciljni vozniki skozi življenje hitro pristanejo na odstavnem pasu
***
vizija je neizčrpno gorivo skozi podrast težav
***
odločitev je odskočna deska iz močivrja neodločnosti
***
z jahanjem na tujih napakah zakrijemo lastno kljuse
***
video nadzor - vsak ima možnost za svojih pet minut slave
***
zakoni se veliko uporabljajo, zato kaj hitro postanejo
luknjasti
***
če si kriv, se ne obsojaj, s tem se itak ukvarjajo drugi
***
pustiti sledi za sabo pomeni večinoma le pohojeno njivo
***
človek z dvema obrazoma je brez obraza
***
malo iluzij je dober obliž za resnico
***
zrcalce je po pretirani uporabi zbledelo in samo še nemočno vzdihovalo: “ti si - ti…”
koraki tistih, ki hodijo skozi noč,
se izgubljajo,
prosim, naj jih slišim, korake skozi noč –
prešli ste jo pred menoj,
v večerni pesmi, leže med koreninami,
zaklicali k drevesu,
v ekstazi šumenja voda
stopili na konec sveta
sredi peklenske igre,
v sebi pozabljeni,
se ne prekrižamo,
le obrnemo glavo v praznino,
v ničevo sliko
koraki se slišijo iz prečute noči,
v pesmi o lovu,
v ekspresiji preteklosti,
luč je goreči - rdeči atom
zazrem se preko,
sonce še vedno sije
in dobra semena padajo z neba,
da se sklonim,
ker šli ste po poti noči pred menoj –
in zvonovi še vedno zvonijo
/* pogovor ob zbirki
Pot skozi noč – izbor iz slovenske futuristične
in ekspresionistične lirike
Mladinska knjiga Ljubljana 1966/